Literatura in film sta neločljiva povezava dveh vrst umetnosti

Kino in literatura sta umetniška obličja, neločljivo povezana med seboj. Eden od njih je nastal v starodavnih časih. Drugi je bil v poznem devetnajstem stoletju. Kljub temu pa ima književnost in kinematografija tesno povezavo, ne pa slabitev tudi v dobi računalniške tehnologije. Kakšna je moč tega zavezništva?

Literatura in sedanjost

Človek iz XXI stoletja se mudi živeti. Nima časa za dolgotrajno razmišljanje. Moral je imeti čas za kariero, pridobitev novega poklica in novo tehnologijo. Z drugimi besedami, zgraditi življenje na sodoben način.

Preberite tristopenjsko delo klasike? Za kaj? Pregledovanje različice filma ne bo trajalo več kot dve uri. Ta dejavnost, za razliko od branja, bo spadala v hiter življenjski ritem. Vendar pa delo izjemnih režiserjev in igralcev kaže drugače. Literatura in kino niso izgubili stika. Relativno nova vrsta umetnosti lahko oživi zanimanje za tisto, kar se je pojavilo v antiki.

Filmi spodbujajo branje knjige

Kinematografi in danes se obračajo na dela klasične literature. V zadnjih desetletjih ni bila ustvarjena nobena filmska prilagoditev. Po romanu Dostoevskega, na primer, je precej dobro znani režiser izdelal televizijsko serijo. Presenetljivo je, da so založniki v velikih izdajah morali objaviti roman "Idiot". Po ogledu serije je sodobni človek kljub pomanjkanju prostega časa začel brati Dostojevskega.

Primeri presejanja, ki spodbujajo prodajo na knjižnem trgu, veliko. Toda, da bi razumeli, kakšen je odnos literature in kinematografije, je treba spomniti, kje se je vse začelo. Kdo in kdaj je prvič uporabil umetniško delo kot material za ustvarjanje filma?

Nastanek kinematografije

Kino je nastalo v XIX. Stoletju. Toda prvi zvočni film je prišel veliko pozneje, leta 1927. Kinematografija je postala, kot je rekel Bulgakovov meditacijski pes, edina užitka za ženske. Ampak ne samo za njih. Kinematografija je pridobila veliko popularnost.

Zaslonska prilagoditev umetniškega dela, ki se zaveda povezave te umetnosti kot literature in kinematografije, je postala nepogrešljiv žanr. Direktorji in scenaristi so se obrnili na kreacije klasikov. Leta 1902 je bil posnet kratek film, zasnovan na Zolovem delu.

Že pred začetkom dobre kinematografije so režiserji začeli snemati znane stvaritve ruskih pisateljev. Leta 1909 je Peter Chardynin predstavil občinstvo svojo interpretacijo pesmi Dead Souls. Če pa želimo govoriti o "ruski literaturi v kinu", bi morali reči nekaj besed o prilagajanju Puškinovih zgodb.

Spodbujanje kinematografije

Do leta 1917 so bila ustvarjena skoraj vsa dela velikega ruskega pisatelja. Govorimo, seveda, o prozi. Različne različice zgodnjega dvajsetega stoletja nimajo veliko skupnega z modernim. Namesto tega so bile nekatere ilustracije slavnih zgodb.

V času tihih kinematografov so se filmski ustvarjalci obrnili na Puškinove tekstove, kar je morda posledica promocije nove vrste umetnosti. Kinematografu je bilo potrebno ime, znano po vsej Rusiji. Pred revolucijo so v državi delovale zasebne filmske družbe. Po sedemnajstem letu so bile njihove dejavnosti ukinjene. Vendar so filmi, ki so temeljili na Pushkinovi prozi, še naprej nastajali v težkih časih za Rusijo.

V zgodovini sovjetskih adaptacij so bile časi tišine. Na primer, v času odhajanja Hruščova je samo en film, ki temelji na Puškinovih delih, "Kapetanova hčerka".

Leo Tolstoj

Domaći filmski ustvarjalci so leta 2015 poskusili preoblikovati vojno in mir na zaslone. Potem so tuji režiserji navdihnili delo Tolstoya. V eni od prilagoditev je vloga Natasha Rostove igrala Audrey Hepburn. Toda kaj ameriški filmski ustvarjalci, tudi najbolj nadarjeni, lahko vedo o skrivnostni ruski duši? Hollywoodski režiser ne more prenesti duha nacionalnih značilnosti romana Lea Tolstoya. Tako so verjeli sovjetski delavci kulture. Zato so se odločili za film, ki temelji na knjigi velikega pisatelja. In enaka tej filmski prilagoditvi po mnogih merilih, svetovna kinematografija ni.

Film, vključen v Guinnessovo knjigo rekordov

Za režiserja je bil izbran Sergej Bondarčuk. Od sklada dodeljenih trideset tisoč rubljev (pomemben za tisti čas zneska). Umetniki so začeli delati na skicah kostumov in okraskov. Pisatelj scenaristov je študiral literarne študije, dopis Tolstoya, vojaške in dokumentarne vire. Nekaj mesecev je ostalo za delovanje. Snemanje je spremljalo veliko težav. Odločitev na začetku dela se je večkrat spremenila.

Ruska književnost v narodnem kinu ima dolgo in zanimivo zgodovino. Toda nikoli, niti pred ali po njej, fotografiranje na umetniškem delu ni bilo tako veliko. Glede na število filmskih zvezd, film "Vojna in mir" v zgodovini nima enakega.

Fyodor Dostoevsky

Prvi film o prozni pisatelj je bil posnet leta 1910. Četrt stoletja pozneje se je pojavila "Petersburgska zgodba", ki predstavlja mešanico "Netochka Nezvanova" in "Bele noči". Potem je Dostoevsky ustvaril slike v Franciji, na Japonskem, v Italiji. Kar se tiče domače kinematografije, nobena proza ni povzročila toliko polemike in razprave o načinih interpretacije na zaslonu, saj je avtor ustvaril veliko "pet-knjigo".

Fikcija v kinematografiji sovjetskega obdobja je predvsem adaptacija zgodb, romanov in romanov Dostoevskega. Njegovi junaki so tako zapleteni, da je njihovo igranje v igralskem okolju velika čast. Za filmske ustvarjalce, ista adaptacija "Idiot" ali kakšno drugo delo Dostojevskega ni le prenos parcele na filmski zaslon. To je priložnost, da gledalcem dajejo posebno vizijo idej proznega pisatelja.

Mistična knjiga

Zveza literature in kinematografije se je večkrat zrušila pri poskusih filma "Masters in Margarita".

Bulgakov je najbolj skrivnostni ruski pisatelj. Veliko je bilo rečeno o zli usodi, ki preganja igralce, ki so igrali junake romana. Snemanje Bulgakovove knjige je bilo praviloma prekinjeno. Dokončana je začela le dva direktorja.

Morda je vse v mistiki, ki obkroža pisatelja. Ali morda obstajajo področja človeške zavesti, v katerih se literatura in film še vedno ne sekata? Sestava Bulgakova danes nima filmske prilagoditve, ki bi ustrezala izvirniku. Noben direktor ne bi mogel ponovno ustvariti vzdušja moskovske družbe, uničenja Učitelja, trpljenja Margarite, trikov Korojeva in Behemota, tako da so bili vtisi filma močno primerljivi s občutki, ki jih bralec uživa. Ampak reči, da Bulgakovova proza ni predmet filmske prilagoditve, je nemogoča.

"Človeško srce, ne pes ..."

Leta 1987 je v eni od literarnih revij objavila zgodbo "Dog Heart". Leto kasneje je Vladimir Bortko nadaljeval s snemanjem filma, ki temelji na Bulgakovovem delu. Rezultat dela režiserja, izjemnih igralcev in znanih skladateljev je bila najboljša različica proze tega pisatelja v zgodovini filma.

Režiser ni prestavil plota v film. Ustvaril je sistem slik, ki temeljijo na Bulgakovovi prozi. Sharikov ne bi postal tako zanimiv in barvit kinopersonazhem, če bi pri ustvarjanju njegovega značaja scenarist in režiser uporabil samo besedilo izvirnika.

Dodali smo prizore. Pri ustvarjanju filma je režiser vključil Julijo Kima. Pesnik je napisal besedila za pesmi, ki so jih izvedli udeleženci srečanja, tako da jih je Preobrazhensky neuspel. Kim je tudi avtor nenatisljivih častoška, ki je v kombinaciji s plesi Šarikova vodil profesorja v nezavedno državo. "Je še vedno plesal?" Profesor vpraša šibek glas. Komični odgovor ni v Bulgakovovi zgodbi. Filmski scenarist je s temi besedami vložil zavest, grenkost, ki jo svetilnik svetovne znanosti doživlja na podlagi rezultata svojega lastnega eksperimenta.

Kdo je Sharikov? To ni človek s pesimim srcem, kot je zapisal dr. Bormental. Sharikov je bedak s človeškim srcem. In v tem, po Preobraženski, je razlog za grozljive posledice operacije.

Sharikov ustvarja svoj novi svet s sovraštvom starega. On je neizobražen, trmast in kategoričen. Mnenje o nujni gospodarski reformi zelo kratko in jedrnato: "vzemi in delite". V filmu Bulgakovov značaj ne bi bil tako živahen, če ne za nadarjeno igralsko igro, dodatni, navidezno nepomembni prizori. Režiser je dal duh časa, tako imenovane ruševine, ozračje katastrofalnosti. Tragedijo postrevolucionarne dobe prenaša tudi glasba, ki ustvarja ozadje na sliki.

Sholokhov

V nadarjenem pisatelju se majhen, manjši lik dvigne na raven polnopravnega junaka. V romanu "Mirni tokovi Don" so le takšni znaki. Sholokhov je bil predstavnik realnega trenda v literaturi. Vendar ni "fotografiral", kar je videl. Način, kako je pisatelj preživel doživetje in vtise na papirju, se lahko primerja s spretnostmi slikarja. In bolj nadarjen avtor, bolj je težko, da režiser prevede svoje ideje na zaslonu.

Sergeju Gerasimovu je uspelo ustvariti dostojno prilagajanje Šolohovega romana . Nato so poskusi drugih filmskih ustvarjalcev, da posnamejo sliko o "tihih tokovih Donu", posledica poštenega ogorčenja filmskih kritikov in razočaranja občinstva. Kinematografija je povezana z literaturo. Toda le, če obvladovanje režiserja ni slabše od pisateljevega darila avtorja knjige, za njegovo prilagoditev.

Vasilij Shukshin

Proza tega avtorja je bila preprosta in blizu preprostemu bralcu. Shukshin ni bil samo pisatelj, temveč tudi scenarist, režiser, igralec. Tako je vedel bolje kot drugi filmski ustvarjalci, kako močna je povezava med takšnimi koncepti, kot so literatura in kinematografija.

Otroci danes težko razumejo, zakaj bi prebrali knjigo, če je film. Takšne zamisli o literaturi bodo pripeljale do dejstva, da bo knjiga kmalu postala redkost. Nepraktična in neuporabna spominska stvar. Shukshin je verjel, da nobena prilagoditev zaslona ne bi mogla nadomestiti branja del Tolstoja, Dostojevskega, Gogola. Sredstva kinematografije in literature, po njegovem mnenju, niso enaka. Kinematografija je umetnost. Toda samo bralec lahko oceni obvladovanje režiserja.

Domača književnost v kinu je tema, namenjena veliko raziskavam. Te sfere imajo medsebojno razmerje. Literatura pa lahko obstaja brez prilagajanja. Kinematografija pa bi brez klasične proze predstavljala primitivno obliko zabave. Tudi filmi o izvirnih temah se pozitivno kritizirajo le, če so ustvarjeni v skladu z zakoni klasične proze.